Zakaj smo in vztrajamo v nesrečnih zvezah in/ali v trikotnikih?
Božanska veganska lazanja
6. avgusta 2016
Kako se znebimo negativnih misli
11. avgusta 2016

Pogled na (ne)srečo v partnerstvih z diagnostiko vzorec in  prepričanj

Pri svojem svetovalnem delu se velikokrat srečujem z nezadovoljstvom v partnerstvu. Večinoma se  name obračajo ženske, zato sem se poglobila v stisko trpečih, nezadovoljnih žena, ki ne dobijo (dovolj) spoštovanja, ljubezni, pozornosti, nežnosti od svojega partnerja. V drugo skupino nesrečnih žensk sodijo ljubice. Nesmrtno zaljubljene v moškega svojega življenja, ki ima samo eno napako – je oddan in se že iz kakršnegakoli vzroka ne more razvezati. Ko je z njim, je najbolj srečna, jo najlepše objame, poboža, pocarta, razvaja… Tako lepo se razumeta. Navidezno imata samo en problem – njegovo partnerko…

Dnevi, meseci, leta, pa tečejo in tečejo… Ženske v obeh skupinah, kljub temu, da trpijo, da so nesrečne in nezadovoljne, pa vztrajajo in vztrajajo v takšnih odnosih. Njihova nesreča in nezadovoljstvo v njih sčasoma  samo narašča, čeprav se mnoge prepričujejo, da jih bo partner nekega dne le opazil, da se bo spremenil, in jim posvečal več časa ali da se bo končno le ločil od svoje žene.

Na svetovanjih ženske znajo natančno našteti,  kaj je vzrok njihove nesreče in kako bi lahko bilo drugače, če bi se On spremenil. Nato vprašam, kaj je tisto, kar jih drži v tem partnerskem odnosu, zakaj se v njem splača vztrajati. Ljubice takoj odvrnejo, ker ga ljubim… Od partnerk, žena pa po navadi slišim, zaradi otrok, zaradi premoženja, ker sem tako navajena…

Če bi pa ene in druge upale resnici pogledati v oči, bi bil njihov odgovor: boljše to, kot da bi bila sama… Strah pred tem, da smo sami/brez partnerja je kolektivni vzorec, ki se vleče že od naših prednikov. Device, ženske brez otrok, samohranilke, samske ženske, ločenke… so nekoč veljale za čarovnice, nato pa izobčenke družbe… In ta kolektivni vzorec še marsikatera ženska nosi v sebi. Za mnoge »imeti partnerstvo«, četudi slabo, pomeni uspeh, nek dosežek. Ženske pogosto občutijo konec neke zveze ali razvezo kot poraz, da jim ni uspelo… Mnogo ženske so še danes prepričane, da morajo služiti svojemu moškemu ali boje rečeno, da si ga morajo zaslužiti. Ženske, ki se zapletajo v trikotnike, si po navadi podzavestno želijo biti izbrane, da bi jim moški pokazal, da so vredne ljubezni, da se je zaradi nje pripravljen odreči drugi ženski.

Vsem nesrečnim ženskam v partnerskih odnosih pa je je skupno to, da se ne cenijo (dovolj), da se ne spoštujejo (dovolj), da ne zaupajo sebi in da se nimajo rade. Da ne čutijo v sebi, da so vredne ljubezni, da same sebi ne znajo dati varnosti in ljubezni. Ker če bi se cenile, spoštovale, se imele rade in si zaupale, ne bi pristajale (za vsako ceno) na manj, kot si želijo in zaslužijo.  In so zaradi vseh teh svojih prepričanj v bistvu postale odvisne od odnosa…

Vsaka od nas ima svojo zgodbo. Iz tega življenja, verjetno še več iz prejšnjih življenjih. Vsaka od nas nosi v sebi tudi vzorce naših prednic in prednikov in kolektivne vzorce. Vsaka od nas ima mnogo »realnih« vzrokov, zakaj se ne spoštuje, ceni, zakaj nima občutka lastne vrednosti, zakaj se boji biti sama, zakaj si ne zna sama sebi podariti ljubezni…

Ugotavljanje vzrokov iz preteklosti, otroštva, tudi  prejšnjih življenjih je lahko koristno, če ob tem, ko ugotovimo vzrok, zmoremo odpustimo drugim in sebi in stopiti čez, kot rada rečem. Samo poznavanje vzroka pa ne prinese želenih sprememb, ne v sedanjosti ne v prihodnosti. Največkrat se zgodi, da ugotovljeni vzrok iz preteklosti spet služi le za izgovor, da še dalje igramo vlogo žrtve. V smislu, ni čudno, da se ne cenim, da nimam občutka lastne vrednosti, če  me starši nikoli niso znali objeti in mi nikoli niso povedali, da me imajo rado. Služim, ker je služila tudi moja mama, pokojna babica, prababica… To je  naš družinski vzorec. In ostajamo v vlogi žrtve, nesposobni za kakršnekoli spremembe.

Razumevanje položaja, v katerem smo se znašle in prevzemanje odgovornosti za svoje Življenje, za ljudi, s katerimi smo in za vse, kar se nam dogaja, je prva stopnica na poti želenih sprememb. Ko razumemo, da nam življenje vedno odraža oz. daje tisto, kar nosimo v sebi, potem največkrat uvidimo, da je kopanje po preteklosti nesmiselno, razen če želimo ponavljati preteklost.  V kolikor želimo narediti korak naprej, moramo ugotoviti, kje je ovira v nas, ne zunaj nas i,n to odstraniti oziroma spremeniti.  Naša prepričanja, vzorci in posledično misli določajo naša življenja. Prepričanja, vzorci in misli so naša usoda. In ko spremenimo prepričanja, vzorce in misli  se nam življenje/usoda spremeni. Če smo prepričani, da nismo dovolj dobri, da nismo vredni ljubezni, da si ne zaslužimo ljubezni, bomo skozi okoliščine in ljudi to v življenju tudi izkušali. Če se bojimo zavrnitve, samote, si bomo izbirale partnerje, ki bodo veliko zdoma ali pa nas bodo nenehno zapuščali… Če ne čutimo lastne vrednosti, nam bo življenje dokazovalo, da nismo vredni… Življenje nam dostavi točno to, v kar globoko v sebi verjamemo.

Zato začnimo spreminjate sebe in svoja prepričanja in ne svoje partnerje. Ko bomo sebe ozdravile, spremenila svoja prepričanja, se bodo spremenili tudi naši partnerji, ali pa bomo same spremenile partnerja. Takšni, ki nam ne namenjajo dovolj ljubezni, pozornosti, spoštovanja ali si jih moramo deliti z drugimi, za nas ne bodo več dovolj dobri!

Tudi sama sem, na poti k sebi, kot rada rečem,  izkusila tako nezadovoljujoče, trpeče partnerske odnose kot položaj ljubice. Dobila sem najboljša ogledala, v katerem sem lahko prepoznala, koliko se cenim (zelo malo ali nič!) in koliko si mislim, da si zaslužim ljubezni (tudi zelo malo!). Ko sem se osvobodila vloge trpeče ženske, žrtve, ko sem prevzela odgovornost za to, da sama izbiram, ali bom še naprej  nesrečna ali pa si bom dovolila biti srečna, sem ozdravila svoje strto srce, ranjeno žensko v sebi, ki je v bistvu prezirala moške, se začela imeta rada in si začela postavljati visoke vrednote zase in za partnerstvo.  Ko sem občutila, da si zaslužim največ in najboljše, kar Kozmos ima, in sem v to verjela z vsako celico svojega telesa, in ko se nisem več bala svoje samskosti, nasprotno, uživala sem v njej, in ko sem odpravila » potrebo po biti v odnosu«, mi je življenje podarilo partnerja, o kakšnem sem dotlej le sanjala.

Drage ženske, če bi nase gledale z očmi in srcem, kot vas vidi Izvor, bi vedele, da si vsaka od vas zasluži najboljše, kar Kozmos ima. Ljubezen, spoštovanje, nežnost, pozornost, razvajanja…. Vsaka od vas si zasluži najboljšega partnerja na svetu. In verjemite, da vas čaka. Čaka, da najprej  same sebi postanete najboljši partner.  Da se vzljubite, spoštujete, cenite, da si odpustite in da se imate rade, točno takšne kot ste! Nič več ne rabiti biti, postati, imeti, zato da bi si zaslužile ljubezen in spoštovanje. Vredne ste ljubezni točno takšne kot ste… Zavedajte se in si priznate, da si zaslužite več, kot trenutno imate. Da vam pripadata ljubezen in spoštovanje. In verjemite, da vse to lahko tudi imate.

 

Najpogostejša prepričanja trpečih žensk

Ne cenim se. Ne spoštujem se. Nimam se rada.

Trpljenje mi je usojeno.

Zame ni ljubezni.

Ne zaslužim si ljubezni.

Bojim se biti sama.

Potrebujem moškega za svojo srečo.

Bojim se biti prizadeta.

Bojim se biti zapuščena.

Strah me je prihodnosti.

Jezna sem na moške.

 

Prepričanja, ki podpirajo ljubezen do sebe in ljubezen v dvoje

Cenim se, spoštujem se in se imam rada.

Zaupam si.

Varno je živeti svojo resnico in biti jaz.

Ljubim in sem ljubljena.

Zaslužim si ljubezen.

Znam dajati ljubezen in jo sprejemati.

Varno je odpreti srce in ljubiti.

Zaupam in verjamem v Ljubezen.

Ljubezen je večna.

 

Diagnostika in transformacija vzorcev in prepričanj

Naša prepričanja, vzorci, določajo naše izkušnje. In ko spremenimo prepričanja, vzorce, se nam izkušnje/Življenje spremenijo. Z intuitivno tehniko, poimenovano diagnostika  prepričanj ugotavljam, katera so tista naša prepričanja, ki  privabljajo v naše življenje neželene izkušnje. Njim nasprotna prepričanja so tista, ki nas podpirajo. Z različnimi intuitivnimi tehnikami in eft-jem transformiram prepričanja in posameznika naučim, da prevzame nova, podzavestna prepričanja, ki ga podpirajo pri  tem, kar od življenja želi in jih (za)živi.

 

Mag. Simona Kolar Tomažič,
Radosti Življenja – akademija in terapevtski center